Balkanska tura

                     

              BALKANSKA TURA

  27.08.2010 -  03.09.2010

Motor v garaži in malo jugo nostalgije sta bila ključna pri odločitvi, da letošnje poletje z mojo boljšo polovico zaključiva v Črni gori. Pred tem sva opravila kar nekaj eno in dvodnevnih izletov doma po Sloveniji,  skočila sva do avstrijske Golice, prevozila Vrbsko in Blatno jezero, se vzpela na Grossglockner  in Pavličevo sedlo in bilo je več kot prijetno…  Ugotovila sva, da zmoreva presedeti na motorju dnevno kar nekaj ur in pri tem uživati, kar se le da, zato so kmalu stekle priprave in po opravljenem potovalnem in organizacijskem načrtu je prišel dan odhoda. 27.08. 2010 zjutraj ob 8. uri sva krenila soncu in dogodivščinam naproti - opremljena z obilo dobre volje, prtljago in vsemi elektronskimi pripomočki.

1. dan                                                                            

Maribor – Karlovac – Josipdol – Otočac – Gospič – Gračac – Obrovac – Benkovac- Šibenik (510 km)

Iz Maribora do Karlovca sva šla po avtocesti, nato pa po stari cesti do Šibenika. V Josipdolu naju je ustavil prvi radar na najini poti. Namesto dovoljenih  50 km/h, sva vozila 82 km/h in sledila je kazen 2000 kun, ki pa smo jo uspešno znižali na 20 evrov. S  prijaznim policistom smo še malo poklepetali in svetoval nama je drugo, boljšo pot. Temperatura zraka je kazala čez 30 stopinj celzija, na cesti ni bilo dosti prometa, skratka uživala sva. Prenočišče sva našla v ribiški vasi Zablaće 4 km iz Šibenika (N43 42.568 E15 51.779) (30 €/noč ). Prijazni domačini so naju lepo sprejeli in pogostili s pivom. Po kopanju, ogledu Šibeniških znamenitosti in dobri večerji sva zaključila prvi dan. 

Šibenik

2. dan

Zablaće – Mali Ston- Ston – Dubrovnik – Sv. Štefan (408 km)

Zbudila sva se v sončno jutro. Po dobri kavi pa pot pod noge. Okoli osme ure sva se odpeljala iz Šibenika po avtocesti do Ravče (okoli 150 km, zadnja cestninska postaja), nato pa naprej po dolini Neretve mimo ogromnih sadnih nasadov in prodajalcev sadja ob cesti do Neuma. Na mejnem prehodu Klek ni bilo pretirane gneče, zato sva kar hitro nadaljevala do Malega Stona na Pelješcu.  V Malem Stonu  sva poskusila malo lokalne kulinarike – ostrige z limono, v Stonu  spila kavo, nato pa se odpeljala naprej proti Dubrovniku. V Dubrovniku je bilo vroče kot v kotlu, na Stradunu pa horde japonskih in italijanskih turistov, ki so jih pripeljale velike križarke . Motor sva parkirala skoraj pred vhodom v stari del  mesta in se na sprehodila po Stradunu. Kar hitro sva se odločila, da greva naprej do Črne gore. Na meji za vstop v Črno goro ni  bilo gneče, obratno pa katastrofa ( kolona skoraj do Herceg Novega). Po opravljenih formalnostih na meji, naju je prijazni carinik povprašal še po zeleni karti  in nama verjel na besedo, da jo imava.  Ostala je seveda doma na mizi, zatorej nama ni ostalo drugo kot  prepričanje, da je ne bova potrebovala.  Sledil je mali avtomobilski šok, saj so se avtomobilisti vozili kar po nasprotnem voznem pasu, prehitevali so v škarje, skratka vozili kot norci. Sreči se imava zahvalit (in mojemu znanju :-) ), da se nisva zaletela že takoj na meji. Pot sva nadaljevala mimo Herceg Novega do vasi Kamenari, kjer sva se vkrcala na trajekt,  ki preči Boko Kotorski kanal in zanj sva odštela 1,5 evra. Peljala sva se mimo Tivata, Bečičev, Budve do Miločera, kjer sva prvič poskusila najti prenočišče. Nič nama ni bilo všeč, zato sva se odpeljala do Sv. Štefana, kjer sva našla krasen apartma s parkiriščem za motor  (N42 15.338 E18 53.870) (30 €/noč ). Domačini so bili zelo prijazni, uslužni, hrana odlična, skratka zaključek dneva uspešen. Odločila sva se, da bova v tem apartmaju ostala tri dni, saj imava odlično izhodišče za vse oglede, pa še brez prtljage je pot lepša.

Ostrige v Stonu - njaaammmm

Novi most pred Dubrovnikom

Vhod Pile pred Dubrovniškim obzidjem

Dubrovnik

Sv. Štefan

3. dan

Sv. Štefan – Petrovac – Bar – Ulcinj – Ada Bojana (150 km)

Zbudila sva se v oblačno in vetrovno jutro. Po zajtrku, ki sva ga pojedla na terasi s pogledom na morje, sva se odpeljala do Ulcinja. Ker je bila nedelja, ni bilo dosti prometa.  Vožnja do Ulcinja je bila zanimiva, kazali so se že znaki juga, smeti na cesti je bilo več kot prej, prav tako pa tudi prometni kaos v mestu. V Ulcinju je 90 procentov prebivalcev Albancev. Vsi napisi so dvojezični, vsakič, ko sva se ustavila, sva imela opazovalce, ki so naju spraševali  od kod sva in kako daleč sva prišla. Po ogledu starega dela mesta, ki je zelo lep, sva  se odpeljala naprej do Ade Bojane. Tukaj se je čas ustavil – ribiške mreže so razpete povsod, ob sami Bojani, ki se izliva v morje pa je veliko ribjih restavracij, kjer človek ne more mimo, da ne bi poskusil ribiških dobrot. Izbrala sva eno restavracijo in si privoščila odlično ribjo juho  ter brancina z blitvo in krompirjem (20 € / oba). Po kavici (najboljša kava v življenju ) sva se odpeljala do starega Bara, kjer stoji 2000 let stara oljka, potem pa skozi novi Bar nazaj proti Sv.  Štefanu. Nekaj časa nama je ostalo za kopanje, potem pa večerja in načrti za prihodnji dan…

Ribiške mreže na Bojani

Dvojezični Ulcinj

Mestna plaža

Ada Bojana

4. dan

Sv. Štefan – Cetinje – Lovčen – Kotor (135 km)

Četrti dan nama je naklonil sončno jutro. Po  dobri kavi in zajtrku sva se odpeljala po zelo lepi cesti do Cetinja. V Cetinju sva  si pogledala samostan v katerem hranijo 20.000 kraljevih knjig in imajo bogato zbirko kraljevih oblačil. V samostanu sva prisostvovala obredu izganjanja hudič.. Sprehodila  sva se po mestnem jedru, spila kavo, našla wirelless, poslala nekaj sms-ov in se odpeljala v nacionalni park Lovćen. Vstopnina je 3 evre po osebi, ogled mavzoleja pa še dodatne 3 evre (oderuško). Pred mavzolejem je parkirišče, potem pa sledi 462 stopnic do vrha. Razgled odličen, mavzolej veličasten. Sledila je adrenalinska vožnja po ozki, luknjasti in zelo ostro ovinkasti cesti do Kotorja.  Spremljal  naju je prekrasen razgled na kotorski zaliv, vožnja pa je bila več kot odlična. Toplo priporočam.  Kotor je zelo lepo, staro, kamnito mesto, vredno ogleda. Iz Kotorja  sva se odpeljala do Bečićev na pozno kosilo potem pa  domov do Štefana.  Zvečer je začela pihati zelo močna burja, zato sem spravil motor na varno v zavetrje, naredila sva načrt za naslednji dan in brez skrbi  zaspala.

Samostan Cetinje

Izganjanje hudiča

Cetinje

Pot na mavzolej

Mavzolej

Boka Kotorska

5. dan

MOTOR POČIVA   

Privoščila sva si malo daljši spanec, saj sva se prejšnji dan odločila, da raziščeva Sv. Štefan, Miločer in Budvo peš oz. z avtobusom. Burja je počasi jenjala in odpravila sva se na dopoldanski sprehod mimo Kraljičine plaže in Karađorđeve rezidence do Miločera. Popoldan sva izkoristila za zadnje kopanje v Črni gori, večer pa  za ogled Budve. Ogledala sva si stari del mesta imenovan Stari grad in marino, nato pa sprehodila po dooolgi promenadi, kjer vam je na voljo vse od kebaba, pleskavic, čevapčičev in drugih lokalnih dobrot, pijače, muzike in ogromno stojnic, na katerih ponujajo po nizkih cenah, vse kar si zaželite. Kupila sva nekaj drobnarij za domače in se z avtobusom za 2 evra odpeljala domov. 

Budva

Budva

Bikers pub

6. dan

Sv. Štefan – Virpazar – Podgorica – Kolašin – Mojkovac – Žabljak (230 km)

Po zajtrku sva spakirala in se poslovila od prijaznih domačinov in morja. Odpeljala sva se do  prelepega z lokvanji posejanega Skadarskega jezera in Podgorice, nato pa naprej po kanjonu Morače do samostana Morača. Dvorišče samostana in njegova notranjost sta zelo lepi in vredni ogleda. Vreme se je začelo kujati, pri Mojkovcu naju je dobil dež. Pot sva nadaljevala v megli in mrazu naprej po drugem največjem kanjonu na svetu (takoj za Coloradom), kanjonu reke Tare in okoli 15 ure prispela v Žabljak. Žabljak je zimsko turistično središče Črne gore, ki leži na okoli 1500 m nadmorske višine in spominja na našo Veliko planino. Okrepčala sva se v restavraciji Durmitor in poklicala najino hči, ki je prav ta dan postala gimnazijka ter poiskala sobo z zajtrkom v hotelu Gorske oči (50 €/noč ). Motor sva  lahko parkirala kar na terasi hotela. 

Skadarsko jezero

Samostan Moraća

Most čez Taro

Durmitor

7 dan

Žabljak – Foča – Tjentište – Mostar (260 km)

Vstala sva ob 7 uri zjutraj in zunaj je bilo vse belo od slane, na nebu brez oblačka pa je sijalo sonce. Po obilnem zajtrku sva se odpeljala do prelaza na Durmitorju na nadmorski višini 1907 metrov, potem pa je sledil spust po prekrasni Durmitorski planoti do Pivskega jezera, ki je prečudovite modre barve. To je bil zame najlepši del poti. Vsakemu ki namerava obiskati Črno goro svetujem vožnjo čez Durmitor. Must see !!!! Vožnja po kanjonu reke Pive z nešteto tuneli je minila prehitro in prispela sva do Ščepan polja – mejnega prehoda z Bosno in Hercegovino. Carinik je poleg dokumentov zahteval zeleno karto,( tisto ki je ostala doma), zato so naju vrnili nazaj v Črno goro, kjer sva si jo lahko kupila za 25 evrov.  Prvi vtis na Bosno naredi že mejni prehod, potem pa cesta do mesta Gacko, ki si tega imena ne zasluži.  Človek mora biti previden tudi  pri točenju goriva, saj imajo takega, ki je primeren za BiH in drugega, ki ustreza standardom Eu. Seveda sem jaz enkrat tankal napačnega in iz motorja je smrdelo kot iz starega Trabanta. K sreči ni bilo hujših posledic. Na poti sva se poklonila borcem Sutjeske in pot nadaljevala do Mostarja, kamor sva prispela pozno popoldne. Sobo sva rezervirala že doma (30 €/noč ), zato sva kar hitro odšla na stari most in ogled Čaršije. Stari del mesta je lep, poln trgovinic, poskusila sva lokalne dobrote vključno z baklavo in tursku kafu iz džezvice in kupila nekaj darilc za domače. Plačujete lahko z evri, zato ni potrebno doma pred odhodom kupovati bosanskih mark. 

Durmitor

Cesta je super

Prelaz 1907m

Zanimiva pokrajina

Ovčke na cesti

Reka Piva in Pivsko jezero

Poklon borcem na Sutjeski

Mostar

8 dan

Mostar – Sarajevo – Banja Luka – Gradiška – Zagreb – Maribor (630 km)

Mostar sva zapustila zjutraj, na bližnji črpalki napolnila rezervoar, spila kavo in pojedla burek. Cesta proti Sarajevu je lepa, ustavil naju je drugi radar na najini poti, ki je nameril 79 km/h namesto 50 km/h in sledila je kazen 15 evrov. Vozila sva se skozi različne vasi in po dveh urah prispela v Sarajevo. Motor sva parkirala v garaži, kjer ima čas relativno vrednost (brez parkirnih listkov) in se sprehodila po Baščaršiji. Trgovinice z bakrenimi izdelki vabijo po nakupih, čevabdžinice in burekdžinice pa so tu, da vam napolnijo lačne trebuščke. Po kosilu sva se odpeljala iz Sarajeva, ki je danes eno veliko pokopališče in počasi okreva od vojne, mimo zapuščene dvorane Zetra proti domu. Vožnja je bila precej dolga, ves čas sva se vzpenjala pa potem spuščala, se vozila skozi bosanske in srbske vasi, na poti je bilo dosti policije in ko sva prečkala mejni prehod z Hrvaško v Gradiški, sva zapeljala na avtocesto in se po njej pripeljala do doma. V Maribor sva prispela v temi, prijetno utrujena, vendar prepričana, da bova taka potovanja z motorjem še potovala.

Baščaršija

Baščaršija

Sači

Baščaršija

Baščaršija

Skupno 2323 km

Stroški najinega potovanja:

Bencin in cestnine 132 evrov.

Spanje 230 evrov.

Slike